Od 8. septembra do 8. oktobra poteka nacionalni projekt družinskega branja. Namen le-tega je, da se pri razvijanje pismenosti družinski člani podpirajo in med seboj prenašajo ljubezen do branja ter pripovedovanja.

Zavedati se moramo, da je branje vrednota, ki bogati naša življenja. Bolje se lahko vključimo v različne dejavnosti, naše obzorje je širše in lažje razumemo ljudi okoli sebe.

Na šoli smo se okviru bralne pismenosti priključili projektu v ponedeljek, 24. 8. 2018, in sicer  tako, da smo povabili nekaj Korošcev, ki so po letih  že bolj ali manj oddaljeni od šolskih klopi. Veseli smo, da so se radi odzvali našemu vabilu. Gotovo je bil tudi zanje to neke vrste izziv in svojevrstno doživetje.

Brali so koroške pripovedke, ki jih je zbral Vinko Möderndorfer, saj se učenci, razen v šoli, z njimi bolj poredko srečajo. Skupaj z bralci so spoznavali koroške junake, se smejali njihovim dogodivščinam ali sočustvovali z njimi.

Kdo se je odzval našemu vabilu?

Ravnateljica Romana Košutnik, pomočnica ravnateljice za vrtec Mateja Špeh, županja Romana Lesjak, poslanec Jani Prednik, Marta Repanšek, Jelka Kos, Martina Podričnik in Lucija Pušnik.

Vsi so bili navdušeni, povabljeni in učenci, in srečanje je resnično uspelo. Upamo, da smo s tem pridobili vsaj kakšnega bralca več.

Preberimo mnenje nekaterih udeležencev.

 

JELKA KOS

Zelo me je veselilo povabilo k branju koroške ljudske pripovedke v 5. a-razredu. Vzdušje v razredu je bilo skoraj praznično in brati tako pozornim poslušalcem je pravi užitek. Zanimivo se mi zdi, kot sem po krajšem pogovoru z – zelo prijaznimi in olikanimi – učenci ugotovila, da le redki poznajo koroško ljudsko slovstvo. Očitno s(m)o starši in stari starši kar precej zanemarili eno svojih bistvenih vlog, torej vlogo prenašalcev ljudskega izročila. Za nas kot slovenski narod nista pomembna samo Dedal in Ikar, pač pa tudi – ali še bolj – žal žene in divja jaga, ki jih otroci vedno manj poznajo. Iskreno moram pohvaliti, da se naša šola tudi s povezovanjem s širšo skupnostjo in posamezniki trudi ta manko premostiti.

 

MARTA REPANŠEK

Ideja se mi je zdela dobra, za učence je bila sprememba. Tematika se jim je zdela zanimiva. Sama pa sem nekako  – ne vem, zakaj – predvidevala, da bodo učenci vedeli, za kaj gre. Nam, odraslim bralcem, ste dali branje iz Koroških pripovedk, zato sem za uvod pripravila nekaj o Möderndorferju, učenci pa menim, da niso vedeli, ‘kaj naj z njim’. Zato se mi je zdel tisti kratek uvod (zanje) nekoliko nezanimiv oz. saj sem začela tako, kot da oni že o tem kaj vedo. Samo branje je zadevo ‘popravilo’, ker so bili zelo pozorni na vsebino, ki jim je bila nekako blizu. Tudi po branju so to povedali.

 

MARTINA PODRIČNIK

Nekoliko zmedeno sem se počutila, ko sem se vračala v svoje staro delovno okolje, ko sem stopila med učence, pa sem se počutila tako kot nekoč – prijetno!

Vem, da mladi nimajo več časa brati, zato se mi  ta poteza branja odraslih otrokom zdi zelo posrečena. Všeč mi je bil tudi izbor besedil. Medtem ko sem brala, sem videla zbrane in zamaknjene obrazke, kar pove, da bi otroci brali, če bi jih odrasli na to navadili! Torej smo odrasli tisti, ki nimamo časa!?

 

JANI PREDNIK

Zelo dobro sem se počutil. Tudi otroci, se mi zdi, so to, na nek način “novost” za njih,              vzeli pozitivno in jim je bilo zanimivo. Da pride nekdo “od zunaj” k njim in jim bere,  je za njih nekaj novega in posledično so pri poslušanju bolj zbrani in pokažejo tudi več zanimanja..  Ne vedo, kaj lahko od bralca pričakujejo in imajo do njega mogoče več strahospoštovanja.

 

ROMANA LESJAK

Ponedeljkovo branje šestošolcem je bilo zame neprecenljivo darilo. Ko sem vstopila v razred, poln nasmejanih obrazov, in tam doživela topel sprejem,  so me prežela čustva veselja in radosti in ponedeljek je bil sončen, kot  že dolgo ne. Pogovor z njimi je bil navdušujoč, igra, ki so mi jo na koncu zaigrali, pa kaže na to, da imamo v Črni mladi rod odličnih igralcev.

Branje me spremlja od malih nog, ljubezen do knjige mi je privzgojila mama, saj ni bilo praznika, da nama s sestro ne bi kupila kakšne knjige. Za to je zame branje zelo pomembno in knjiga je moja zvesta spremljevalka že vse življenje. Bralna značka za star/ej/še se mi zdi odlična ideja in upam, da bo pritegnila čim več bralcev, bodisi da berejo otrokom ali pa sami.

Moje sporočilo otrokom: BRANJE JE ZNANJE in hvala, da sem vam lahko brala!

 

ROMANA KOŠUTNIK

Devetošolcem sem brala o žal ženah. Lepo je bilo, po dolgi odsotnosti iz razreda, ponovno priti med učence. Počutila sem se super. V razredu je bilo popolnoma tiho, ko sem brala pripovedko. Očitno je učencem všeč, če jim beremo odrasli. Na žalost se tega čisto premalo poslužujemo. O prebranem smo se pogovorili. Razložila sem »neznane« besede oz. besedne zveze. Pripravila sem si fotografijo prosa, boba in žal žen. Aktualizirali smo tematiko v povezavi s pravljično vasjo na Lešah in o medosebnih odnosih (ljubosumje, če človek ni mož beseda, zavist …). Mislim, da smo vsi preživeli prijetne minutke pri medsebojnem druženju. Branje knjig je zakon.

 

Zapisala Milena Mesner

Fotografije: Tadeja Forjan, Ana Kamnik, Neža Kos

(Skupno 254 obiskov, današnjih obiskov 1)