Letošnji slovenski kulturni praznik smo na OŠ Črna na Koroškem preživeli in obeležili malo drugače. Mogoče bo ravno zaradi te drugačnosti ostal učencem dlje časa v spominu.

Med cilji smo poudarili:

  • zavedanje pomembnosti ohranjanja ljudskega blaga,
  • kulturno obnašanje na prireditvi,
  • igranje z vrstniki brez elektronskih naprav,
  • ne vodenena igra med vrstniki.

Priprave na ta dan so se začele že nekaj dni prej, saj so dobili učenci nalogo, da razmislijo, katere igrače bodo prinesli v šolo. Toda niso smele biti elektronske, kar se je pokazalo za nekatere kar trd oreh.

V četrtek, 7. 2. 2019, smo prvo šolsko uro namenili pogovoru o kulturi, kaj vse zajema ta pojem in kako se je treba obnašati na kulturni prireditvi. Po tem smo namreč v kulturnem domu v Črni najprej prisluhnili krajši obeležitvi ob Prešernovem dnevu, da smo se spomnili pomena praznika, in  nato bratoma Piletič s Prevalj, ki nastopata pod imenom BQL, ter Niki Zorjan. Bilo je res »kul«, kot so komentirali učenci. Brata sta predstavila nekatere slovenske ljudske pesmi, ki sta jih zapela v novi preobleki, in ugotovili smo, da zvenijo skoraj kot svetovne uspešnice. Podučila sta nas, da je ljudsko slovstvo naš biser in da moramo biti ponosni na našo preteklost in slovenski jezik. Ves čas sta vključevala tudi učence, ki so radi sodelovali. Pridružila se jima je še Nika Zorjan in njihov nastop nas je do konca navdušil. Tudi slikali smo se njimi.

Polni prijetnih vtisov smo se vrnili nazaj v šolo, kjer smo nadaljevali z drugimi dejavnostmi. Sledil je t. i. globalni šolski igralni dan.

Mogoče premalo opažamo, da se veliko otrok danes ne zna več igrati brez elektronskih naprav ali pa se ne znajo sami oz. z vrstniki zaigrati. Na mednarodni ravni teče projekt o nestrukturiranem igranju, ki smo se mu pridružili tudi mi. Morali smo doreči »pravila igre«, npr.: učenci prinesejo s seboj v šolo različne igre, ki ne delujejo s pomočjo elektronike ali baterij; če želijo, lahko gredo v naravo. Pomembno je, da učitelj nič ne organizira. Ne vodi učencev pri igri, jim ne svetuje, se ne vmešava v njihovo igro, razen če je nevarno za učence. Tudi glasba se ne vrti v razredu. Poskusimo se odpovedati skušnjavi organizirati, disciplinirati, poučevati. Sami pa se odločimo, ali bomo v igri sodelovali.

Poskrbeli smo, da se je del snemal s tablico ali s telefonom in fotografirali, a le učence med igro, ne pa posebej prirejene situacije. Pomembno je, da učitelji ne razmišljamo ob igranju, kot da je to izguba časa.

Na koncu smo se skupaj pogovorili o tem načinu dela in naredili evalvacijo.

V razredih se je nabralo kar precej različnih igrač: karte, družabne igre, twister, gumitvist, domino, kradli so zemljo, se šli ime, priimek …, navijali špagete, gradili bunkerje itd. Všeč jim je bilo, da so se v igre vključile tudi učiteljice.

Učencem 1. VIO je bil koncert zelo všeč, radi so prisluhnili vsem trem pevcem, v šoli je bilo bolje kot drugače, ker niso dobili domače naloge, ker so se lahko igrali različne igre, igrali so se prosto, niso se prepirali, ampak so se zabavali.

Učenci 4., 5. in 6. razreda so menili takole: koncert je bil v redu, radi so prisluhnili ljudskim pesmim, ki so bile drugače uglasbene, za nekatere pa je bilo preglasno in jim ni bilo preveč všeč; dan je bil prekratek, saj se je bilo zanimivo igrati s sošolci brez elektronskih naprav; spoznali so, da se je treba pri takih igračah in igrah bolj potruditi in da se nekateri ne znajo več igrati brez elektronike; ugotavljajo, da se je super igrati brez telefona – v živo –  in spoznali so, da prijateljstvo niso samo telefoni; so se pa naučili kakšne nove igre; skratka za večino je bilo super in naj bo še kakšen tak dan. Nekaterim pa ni bilo všeč, da so se morali odreči elektronskim igračam, ker so se počutili, kot bi bili v 19. stoletju. Komu pa tudi ni bilo všeč, da je kdo drugi uporabljal njihove stvari.

Učencem 7., 8. in 9. razreda se je zdel ta kulturni dan igriv, kot razred so se zbližali ob igri, se za spremembo niso prepirali, razumeli so se, družili so se brez elektronike, kar je sicer za njih malo nenavadno, a je bilo zanimivo. Možnost igranja družabnih iger, kar doma ni možno. Dan je bil prekratek; tak način dela bi lahko uvedli vsaj 1 x na mesec zadnji dve šolski uri. Večini ni bilo dolgčas, so se pa našli tudi taki, ki so se dolgočasili in niso imeli kaj delati. Nergači so vedno prisotni.

Ob prebiranju evalvacijskih listkov spoznamo, da je bil pri učencih dan aktivnosti, kot smo si ga zamislili, uresničen in pozitivno sprejet. Izjeme pa so povsod. Koncert z začetno obeležitvijo praznika je bil »kul«, kot so se izrazili učenci, v urah druženja ob nestrukturirani igri pa so v večini uživali, bili malo glasnejši, a so ga preživeli skupaj brez telefonov ali drugih elektronskih naprav. Drugače so se družili. Ker jim je bilo všeč, smo jih spodbudili, naj s takimi igrami nadaljujejo tudi doma ali zunaj po pouku.

 

Milena Mesner

 

 

 

(Skupno 250 obiskov, današnjih obiskov 1)